POTEPANJE PO JUŽNI ŠPANIJI - 1. del

Za letošnje zimske počitnice smo si omislili potepanje po južni Španiji - Andaluziji, natančneje po Almeriji z okolico. Sam izlet ni bil povsem ptičarske narave, čeprav so ptičarji zastopali velik delež 21 članske ekipe.

Naša baza je bila v manjšem mestu Adra, dobrih 150 km vzhodno od Malage, od koder smo se podajali na dnevne izlete, tudi kulturno zgodovinske, predvsem pa kulinarične narave. Samo ptičarjenje je bilo mišljeno bolj kot ne kar sproti, a se to ni pokazalo za najboljšo rešitev. Zato smo si fantje izborili en dan, Big Day, samo za opazovanje ptic.

1. DAN smo posvetili raziskovanju "domačega" kraja. V pristanišču se sicer da opaziti tudi kakšno posebnost, a sreča ni bila na naši strani. Med jadrnicami so lovile kričave čigre, odlična priložnost za fotografiranje, tako, mimo grede.

Rjavi galebi so v teh krajih nekaj povsem običajnega. Ravno tako kamenjarji, ki so se sprehajali po plaži. Za kamenjarje sem si rezerviral naslednje jutro.

Kljub prekrasnemu sončnemu vremenu nas je pošteno prepihalo. Zato smo - hočeš nočeš - našli zavetje v  restavraciji La Granja, kjer so za nas zelo lepo poskrbeli : )

foto: Tomaž Mihelič

Ker je ostalo še nekaj dneva, ga je bilo škoda zapraviti. V zadnji svetlobi smo skočili po prva dva lajferja za večino od nas. Ciljna vrsta: črni kupčar in palčja penica.

Črni kupčar in palčja penica sta bila hitro obkljukana. Za boljše fotografije pa bo potrebno obisk ponoviti. Bonus lajfer je bila španska kotorna.

2. DAN je bil rezerviran za Granado in obisk čudovite Alhambre, utrdbe s palačami zadnje muslimanske dinastije na iberskem polotoku. Ker so bile to le počitnice, nismo divjali vse povprek. Zato je bilo zjutraj pred premikom še čas za kakšno foto seanso.

Budilko sem si navil dobro uro prezgodaj, ker nisem računal na to, da se bo zdanilo približno uro kasneje kot doma. Nič narobe. Zato sem bil deležen nastanka čudovitega dne in jutranje zarje kot že dolgo ne.

Šlo je vse kot po maslu. Kamenjarji so se ravno zbudili in oprhali v nežnih valovih.

Tudi moje "poležavanje" na plaži je bilo zelo udobno in kamenjarji so zelo lepo sodelovali.

Ko se je sonce začelo dvigovati, se je končalo tudi skoraj neverjetno brezvetrje.

foto desno: Jani Vidmar

Alhambra je kar obsežna reč. Utrdba na griču nad Granado nam je vzela praktično cel dan. Nakup kart, še posebej za kraljevo palačo Nasrid, se priporoča vsaj mesec pred obiskom, saj je število obiskovalcev omejeno.

Če si želimo poleg Alhambre ogledati še mesto Granada, se moramo z obiskom Alhambre kar podvizati, drugače nam bo za samo mesto zmanjkalo časa. Oboje toplo priporočam. Če boste za v mesto pozni, nič ne de, tapas bari se odprejo šele okrog osme : )

Poleg čudovite muslimanske arhitekture lahko v Alhambri občudujemo tudi obsežne vrtove prepredene z vodnimi motivi v obliki fontan in različnih bazenov. In tu je padel nov lajfer, za te kraje sicer povsem običajen, enobarvni škorec.

Za urejanje vrtov in vzdrževanje objektov v Alhambri skrbi 400 zaposlenih.

Grivar se je v zadnjem desetletju v Evropi zelo razširil in je zelo pogosta vrsta v parkih in v bližini človeških domovanj, kar lahko opazimo tudi pri nas.

3. DAN: puščava, natančneje polpuščava Tabernas. Priznam, da sem imel za ta izlet, kar se ptic tiče, velika pričakovanja. Odpravljali smo se v povsem drugačno okolje, kjer bi lahko opazovali kaj zanimivega, nam nepoznanega.

Sama pokrajina definitivno ni razočarala. Se pa je izkazalo, da je to precej tih in miren kraj, kjer bomo zaman pričakovali ubrano ptičje petje in njihovo spreletavanje z grma na grm.

Poleg manjše jate španskih škrjancev je bil tale španski kozorog edino presenečenje na poti do oaze Lawrenca Arabskega. Kljub temu je bilo raziskovanje te suhe pokrajine pravo doživetje.

foto: Jani Vidmar

Potihoma smo se vsi nadejali kraguljega orla, ki pa se nam je do konca potovanja uspešno izmikal.

Za tolažbo smo zavili še v bližnji akvarij na obali.

4. DAN: bele vasice, srce in duša Andaluzije. Dan namenjen ležernemu raziskovanju vznožja Sierra Nevade in njenih vasic z znamenito berbersko arhitekturo in kulinariko, ki pogosto temelji na kralju živali in njegovi šunki.

Med potepanjem od vasice do vasice smo seveda oprezali za silhuetami v obliki orla, a žal o kraguljem ni bilo ne duha ne sluha. Za tolažbo smo se lahko lepo nagledali para planinskih orlov, ki sta krožila nad čudovito panoramsko cesto.

Kljub temu da so vasice posute na višini nad 1000 in tudi na 1500 mnv, njihova belina ni le estetska. Mi smo se tu potikali konec februarja in zame se bile temperature naravnost idealne. Predstavljam si, da zna biti poleti kar peklensko.

5. DAN je bil naknadno rezerviran za celodnevno ptičarjenje in bo našel mesto v svoji objavi, saj se je nabralo kar lepo število zanimivih opazovanj in fotografij.

Na tako imenovani Big Day smo se odpravili; Gregor, Sandi, David, Joaquin, Jani in Tomaž.

6. DAN je bil planiranega programa prost in kot nalašč za jutranjo foto akcijo. 10 minut vožnje in krajši vzpon in že smo bili v čudoviti naravi v zaledju plastičnega morja v obliki rastlinjakov, ki prekrivajo 200 kvadratnih kilometrov Almerije.

Kar težko je razumeti, kakšnega preoblikovanja okolja je sposoben človek, zavoljo zaslužka, ne glede na posledice in ceno, katero bodo plačevale generacije zanamcev.

Divja, hribovito razgibana, z nizkim grobim rastjem poraščena pokrajina je dom nam nepoznanega črnega kupčarja. S prvimi sončnimi žarki se je začela tudi njegova jutranja aktivnost.

Ko ugotoviš, katera so njegova najljubša mesta za prepevanje, je fotografiranje mala malica. Nekaj potrpljenja in kupčar se gotovo vrne na isto mesto, kjer se je razkazoval na prejšnjem obhodu.

Njegova soseda, malo bolj sramežljiva, je palčja penica, ki se skupaj z žametno penico smuka po gostem grmičevju. Njena rdečkasto rjava obarvanost se povsem sklada z ambientom, v katerem živi.

Ko se je sonce vzpenjalo po nebu, je hitro postalo ne samo toplo ampak že kar poletno vroče. Tudi ptice so postale bolj mirne in čas je bil za odhod v dolino.

Verjetno bi se dalo ujeti še marsikaj zanimivega. Ves čas se je nekje v bližini oglašala španska kotorna, preletavale so me skalne lastovke in po suhih ostankih dreves in grmičevja se je spreletaval različen drobiž.

Za sobotni zaključek dneva smo si rezervirali še eno andaluzijsko poslastico. Flamenko je UNESCO razglasil kot umetniško mojstrovino svetovne kulturne dediščine. Kar se mene tiče, povsem upravičeno.

7. DAN je bil dan povratka. Do popoldanskega leta nam je ostalo nekaj časa za obisk Malage. Živahno obalno mesto, kjer se prepleta tradicija in sodobnost. Definitivno kraj, kjer se da marsikaj videti in z lahkoto ubiti nekaj dopoldanskih uric.

Med množico galebov v pristanišču sem poskušal najti kakšnega posebneža, pa me je kmalu minilo.

Center mesta je formiran okrog katedrale, kjer je bilo slišati sokola selca, ki verjetno tam tudi gnezdi. Zelo živahno in predvsem glasno pa je tudi v parkih, kjer gnezdijo velike kolonije papig. Meniška papiga, sicer južnoameriška vrsta, ki se spuščena ali pobegla iz ujetništva uspešno razmnožuje in naseljuje obalne kraje Španije. Kot invazivka izpodriva nekatere lokalne vrste ptic.

V palmah gradijo velika skupinska gnezda. S svojim razgrajanjem pa gredo domačinom menda že pošteno na živce. Meni so se zdele sicer prav ljubke in mestnemu vrvežu dodajo eno prav posebno noto.

Različne vrste papige naseljujejo tudi druga večja zahodnoevropska mesta, saj pri prehranjevanju niso posebej izbirčne oz. v parkih najdejo vse, kar potrebujejo za svoj obstoj.

To je bil tudi moj zadnji, mislim, da štirinajsti lajfer na tem potovanju.

VRBINA V MEGLI

V Vrbini se vedno najde kaj zanimivega, se pa zgodi, da te preverjeni teren preseneti. Megla se nikakor ni hotela dvigniti in je vztrajala skoraj do poldneva. Fotografiranje na zadrževalniku tako ni bilo mogoče in je bilo potrebno najti drugo alternativo.

Kako že rečejo? Če ti življenje ponudi limone, si naredi limonado ... Na desni strani zadrževalnika je manjša vodna površina, tako imenovani nadomestni habitat - NH5. Vedel sem, da se tu pozimi zadržuje kar nekaj različnih vrst ptic.

Jutranje sonce se je z vso močjo poskušalo prebiti skozi meglo in sem ter tja tudi doseglo vodno površino. Temne silhuete so počasi dobivale želeno podobo in fotografiranje se je lahko začelo. Prvi so mi pred objektiv pričofotali mali ponirki.

Na delno zaledenelem priobalnem pasu, iz katerega so štrleli ostanki trstičja, so prvi mrčes pobirale različne male ptice. Najpogumnejši so bili vrbji kovački in sive pastirice.

Megla se je nad gladino valila v valovih, kar je pričaralo prav posebne, za fotografiranje kar zahtevne razmere. Da je zadeva še bolj zanimiva, temu prištejmo še temperaturo -10 stopinj in ležanje na trebuhu.

Sem ter tja se je na plano podala tudi taščica, a se je bolje počutila na robu, v trstičju.

Na trenutke se je megla popolnoma razkadila in čisto blizu, dober meter in pol od mene, zagledam trstnega strnada, ki se je nastavljal prijetnim sončnim žarkom.

Pepelasti lunji in čaplje so ves čas preletavali moj položaj.

Na hitro se je pred mojim objektivom ustavila tudi kakšna travniška cipa.

Po dobri uri poležavanje na trebuhu postane že zelo neudobno. Zato se obrnem na hrbet in malo počijem. Ni trajalo prav dolgo, ko zaslišim, da nekaj stopiclja okrog mene. Prav počasi se dvignem, da ne bi splašil obiskovalca. Bila je siva pastirica, ki je hitela nabirati, kar je bilo pač užitnega v bližini.

V resnici nikdar ne vemo, kako moteči smo, ko se potikamo po naravi. In takšni trenutki so zame potrditev, da je način, na kakršnega se tega lotevam sam, kolikor toliko sprejemljiv za ta mala čudovita bitja.

Med tem se je sneg pod mojim ležiščem že stopil in sploh opazil nisem, da me je voda počasi že začela zalivati. Bil je čas, da se z mokro ritjo odpravim domov.

Vse fotografije ptic v tej objavi so narejene iz ene same fotografske "preže", kjer sem v pisani družbi preždel čudovite štiri ure nedeljskega dopoldneva.

NORVEŠKA - DEŽ, MRAZ, VETER IN NEKAJ PTIC

Za letošnji dopust smo se zopet odpravili v mojo obljubljeno deželo. Skandinavija mi je prirasla k srcu že ob prvem obisku davnega leta 1997. Ptice takrat še niso bile v mojem prvem planu in na družinskih potepanjih tudi danes niso. Kljub temu sem se letos ojunačil in s seboj vzel objektiv in stojalo, če na poti slučajno naletimo na kaj zanimivega.

"Uradni" začetek raziskovanja južnega dela Norveške je bil Oslo, ki se je od mojega zadnjega obiska precej spremenil. Glavno dogajanje se je preselilo v povsem obnovljeni pristaniški del mesta, kjer sem na moje veselje že srečal prve ptice severa, katerih pri nas ne moremo opazovati.

Samica gage je vodila svoje mladiče in se ni kaj dosti menila za trume turistov, ki so se valile mimo.

Še istega dne smo se odpravili dalje proti zahodu, prek največje gorske planote v Evropi - Hardangervidda - v osrčju južne Norveške. Tu smo za 14 dni pospravili kratke hlače in na plano privlekli vsa zimska oblačila, ki smo jih imeli s seboj.

Zbudili smo se v mrzlo jutro. Na termometru je sredi julija kazalo cele 3 stopinje. Na srečo ni več deževalo in tudi veter se je za silo umiril. Ko stopim na plano po nujnih jutranjih opravilih, zaslišim nepoznano oglašanje. Hitro pograbim fotografsko opremo in poskušam najti neznanega pevca.

Ni trajalo prav dolgo, ko na skali uzrem zlato prosenko, ki veselo prepeva.

V resnici je verjetno šlo za svarilno oglašanje, ki mi je dalo vedeti, da sem zašel na njeno gnezdilno območje. Ptica me je dobesedno pospremila nazaj do ceste. Takega obnašanja pobrežnikov, ki so pri nas na selitvi, ne poznamo.

Zlate prosenke smo nato srečevali povsod, kjer smo se potikali po hribih, tako podnevi kot ponoči. Kljub deževju se je dalo narediti kakšen soliden posnetek.

Nadaljevanje potovanja proti Bergnu je minilo v znamenju dežja, megle in čudovitih slapov.

V enem izmed fjordov smo naleteli na skupino kanadskih gosi.

Rjavi galebi so na norveškem pogosta vrsta.

7. dan potovanja je na zahodni obali končno posijalo sonce, kar pa žal ni trajalo dolgo.

Sonca je bilo ravno toliko, da sem uspel narediti nekaj fotografij prvih školjkaric, ki smo jih srečali na poti. Že popoldan so oblaki zagrnili nebo in martinčkanja je bilo konec.

Na srečo se je sonce zopet pokazalo zvečer in vztrajalo tudi zjutraj naslednjega dne, ko smo se že premaknili na otok Vagsoy, kjer sem  na rtu Krakenes zopet imel lepo priložnost fotografirati par školjkaric.

Školjkarica je zelo pogosta na obalah Norveške. Srečamo pa jo tudi v notranjosti.

Rečejo ji tudi morska sraka. Si mislim zakaj. Če se v času gnezdenja približaš njenemu teritoriju, je izredno glasna in neumorno preganja vsiljivca.

Plani za ta del obale so bili povsem drugačni. Plaže so zaradi nizkih temperatur in mrzlega morja povsem samevale. Tako so tudi kopalke ostale zapakirane na dnu prtljage.

Še ena ptica, ki nas je spremljala praktično povsod. Od obale do višje ležečih barij smo stalno srečevali in poslušali čivkanje travniških cip. Ptica je bila do nedavnega visoko na seznamu mojih fotografskih želja, tako visoko, da je prvo fotografiranje dobilo svojo objavo.

Priložnosti za fotografiranje travniške cipe so bile neskončne, primernega vremena pa toliko manj.

Z galebi si še vedno nisem povsem na jasnem. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem ugotovil, da sem med drugim fotografiral tudi velikega galeba.

Kljub temu da smo letos raziskovali jug Norveške, je bilo kar nekaj priložnosti za nočno ptičarjenje. Saj se lepo vidi kupčarja na skali zadaj, kajne? : )

Na panoramski gorski cesti Gamle Strynefjellsvegen so zjutraj mladi kupčarji že prosili za svoj zajtrk.

Fotografiranje na Norveškem se mi je zdelo dosti bolj enostavno, kot pri nas doma. Ubežne razdalje ptic so bile veliko manjše. Ptice so delovale izredno zaupljive in se sploh niso dale motiti. Vse fotografije v tej objavi so nastale brez vsake maskirne oprave.

Po deževni noči se je naredilo prelepo jutro. Ob potoku, ki je povezoval smaragdna jezera, sem zagledal ptico, katere nisem znal določiti. Glede na to, da smo bili precej daleč od domačih terenov, se mi to niti ni zdelo preveč nemogoče.

Časa sem imel dovolj in sem se odločil, da zadevi pridem do dna. Kaj kmalu je bilo jasno, da sem opazoval mladiče modre taščice, ki so se smukali po nizkorastlem grmičevju in na izpostavljenih mestih čakali na svoj obrok.

Šlo je za severnoevropsko različico modre taščice Luscinia svecica. Izdaja jo oranžna barva tudi v modrem podbradku. Modre taščice centralne in južne Evrope, Luscinia cyanecula, pa imajo v podbradku namesto oranžne belo liso ali pa so povsem brez lise.

Tudi brezovčke, katere srečamo višje na severu, spadajo pod severno podvrsto Cardulis flammea. Tu na jugu Norveške pa je možnost videti oba, cabaret in flammea, medtem ko je pri nas severna različica zelo redka. Na fotografiji je severna podvrsta.

V nacionalnem parku Dovreffjel smo poskušali najti muškatno govedo, a nam je zopet zagodlo vreme. Po štirih urah mraza, močnega vetra in dežja smo se vrnili v dolino.

Da prenašanje fotografske opreme ni bilo povsem zaman, sem naredil nekaj posnetkov trstnega strnada, ki se mi je zdel ravno tako premražen in moker do kože.

Opazovanje vseh teh vrst v njihovih gnezdiščih je bila zame prav zanimiva izkušnja.

Letošnje potovanje si bom zapomnil predvsem po nepričakovano slabem vremenu. Po drugi strani pa je bil to super dopust, daleč od turistično obleganih krajev, v prečudoviti naravi neskončnih norveških prostranstev. Pri zajtrku opazovati par polarnih slapnikov z mladičem - nepozabno.